Naši predniki so vedeli, da je sadje zelo pomembno za zdravje, lahko pa tudi nasiti lačna usta. Sadike sadnih dreves so sadili ali podarjali s posebno spoštljivostjo. Pri sajenju so sodelovali tudi otroci, ki so desetletja kasneje še vedno uživali v plodovih.
Sadno drevo precej zaznamuje človeka. Sadna drevesa starih sort ponavadi rastejo še dolgo potem ko človeka, ki je drevo posadil, že davno ni več. Drevo pa še vedno raste ter s svojimi plodovi hrani in razveseljuje nove generacije.
Iz ne tako davne preteklosti so znani ukrepi avstroogrske cesarice Marije Terezije, ki si je za samooskrbo prizadevala tudi s tem, da je v svojih deželah ukazala sajenje sadnih dreves, predvsem hrušk in jablan. Tudi ob cestah in poteh, da bi sadje lahko nasitilo popotnike.
Danes je samooskrba s sadjem v Sloveniji zelo slaba. Največ pridelamo jabolk in grozdja, večino orehov, lešnikov, sliv, marelic in ostalih sadnih vrst pa uvažamo. Slovensko podeželje so od nekdaj zaznamovali travniki z visokodebelnimi sadnimi drevesi, ki so bila odporna in prilagojena našemu okolju. Rodila so zdrave, čeprav malo manjše plodove in jih ni bilo potrebno škropiti. Zaradi uporabe kmetijskih strojev na pašnikih in nepravilne oskrbe visokodebelnih starih dreves pa je visokodebelnih sadovnjakov žal izredno malo, saj so jih veliko posekali. Slovensko sadje je večinoma pridelano na integriran način, ekološko in sonaravno pridelanega sadja je izredno malo.
V La Viti si prizadevamo rešiti vsako staro drevo. Kako lahko obranimo stara drevesa pred propadom, prikazujemo tudi v oddajah: »Na vrtu« in na predavanjih. Prizadevamo si, da bi Slovenci posadili čim več novih dreves starih sort, prilagojenih našemu okolju, ki bodo rodila zdrave sadeže, pridelane na sonaraven način. Od koščičastega sadja so to: češnje, breskve, marelice, slive, višnje; pečkato sadje: jabolka, hruške, kakiji, kutine, nešplje; jagodičasto sadje: borovnice, grozdje, jagode, maline, ribez, robide, brusnice, kosmulje; lupinasto sadje: orehi, lešniki, kostanj …
